Brajerjeva jama – sliši se kot neka običajna jama, nič posebnega, blatna luknja z nekaj kapniki, katera se kmalu konča. Pač jama kot večino drugih, pa vendar ni tako. Za svojim vsakdanjim imenom skriva neprecenljive lepote in neobičajne posebnosti kraškega podzemlja.
Zgodba o jami se je začela pisati že pred nekaj leti in sicer leta 2002 z vstopom nekaj zagretih mladcev v Jamarski klub Novo mesto, kjer je s tega konca večino časa sameval le en član in se zaradi tega ni posvečalo večje pozornosti domačemu terenu. Fantje so bili na začetku precej zagrizeni in intenzivneje smo začeli raziskovati Globodol z okolico, dolino reke Temenice od izvira v Zijalu do ponorov pri Goriški vasi in Vrhovem ter seveda področje Grč vrha.
Prve akcije v Grč vrhu so bile bolj spoznavanje terena in takoj nam je dalo misliti, da tu bi pa nekaj moralo biti, nekaj kar že dolgo iščemo. Najprej nam je g. Pungerčar pokazal špranjo v njihovi hosti, katero smo razširili in raziskali a se je hitro ustavilo. Pozimi smo speljali nekaj iskalnih akcij in tako leta 2003 našli nekaj dihalnikov, še najbolje je kazal Moj dihalnik v neposredni bližini Malisnce, katerega smo kmalu začeli kopati. Do danes smo skopali cca 10 m3 materiala in prišli do globine 15 m. Jama nam ni prizanašala saj smo jo večino skopali, »prišparanih« nam je bilo le nekaj metrov. Od jame - dihalnika si veliko obetamo, a se bo za to potrebno še precej potruditi. Po tem je sledilo še kar nekaj iskalnih akcij. Pri tem smo ugotovili, da je na severni strani Malisnega hriba še nekaj jam v katere bi prišli brez večjega truda, če ne bi bile do vrha zasute s smetmi. Očitno domačini še niso okoljsko osveščeni saj se v njih najdejo vse vrste odpadkov od nevarnih, pa malo manj nevarnih, starih pa tudi svežih se ne manjka. Ljudje ne vedo, da to kar vržejo v jame dobijo skozi pipo nazaj v kozarec.
Andrej:
Tako je prišla zima 2006. S Tomom sva ponovno ob dokaj debeli snežni oddeji opravila iskanje dihalnikov. Našla sva dva, vsak »svojega«. Prvi dihalnik sta dve polšni v razmaku nekaj metrov, drugi pa ob robu skalne gmote, kjer smo že nič kolikokrat šli mimo, pa se nam ni javil. Dobil je ime Naš dihalnik. Ker so bila tla kar na široko kopna, kljub nizki temperaturi, sva ga za vsak slučaj zametala s snegom, da čez kak dan ponovno preveriva a diha al ne. Čez tri dni nas je bilo malo več in ponovno smo šli preverit teren in ugotovili, da bi obe zadevi znali biti obetavni.
Tom:
In tako pride sobota, 04.03.2006, klic s strani Andreja in naslednje vprašanje: "Tom k maš ..... in bi ti men to posodil bi jest nekaj za hišo delal"? in odgovor: "Mam, prid puj, samu ne me motit se učim." tako sva se čez kakih 30 minut videla in začela se je debata o ženskah, pijači, cigarah, NE - to ni res, stekla je debata o jamah, debata o Grč vrhu, DEBATA, KI MI BO ZA VEDNO OSTALA V SPOMINU IN DATUM (04.03.2006). Kmalu sva imela določeno uro 16:00 in pa objekt - Naš dihalnik, ter NE ZA DOLGO. Ob predvideni uri sva bila že skoraj pri objektu, nobenega snega, samo rahlo je pihalo. Kmalu sva pričela z kopanjem, širjenjem, odmikanjem skal in vsem tistim, kar spada zraven. Po cca dveh urah je bil vhod odprt. Že vmes je pri širjenju padlo manjše kamenje in nama nakazovalo, da se ne bo končalo samo pri 5 metrih, ko pa sva vhod odprla pa je bilo to tudi potrjeno oz malo pozneje. Ker sva šla oba samo na kratek sprehod v Grč vrh in nihče izmed naju ni imel s seboj jamarskega pasu, sva malo improvizirala in tako se Andrej, varovan z vrvjo, spusti v brezno. Že prvi njegovi opisi sestopa so dali vedeti, da sva odkrila nekaj velikega, nekaj prečudovitega. Po cca 8 metrih je prispel do manjše dvorane 1 x 3 metre iz katere je bil viden prehod v novo brezno, ki se je kasneje izkazalo kot ogromna dvorana. Videli so se že prvi kapniki. Ker zmanjkalo vrvi sva se odločila, da greva domov po pasove, vrvi. In to tudi storiva. Okrog 19:30 ure sva bila ponovno pred jamo. Andrej prične z opremljanjem, vmes pa sva se vseskozi pogovarjala, ti kaj misliš, počak, bova vidla, pa si videl veliko kapnikov, za vsazga najmanj dva, ...... in
Andrej:
Opremljal sem jamo, hitel sem kolikor sem mogel, seveda ne prehitro, varnost je vedno prva. Grizlo me je kaj je v temi spodaj, nekaj mora biti. Po mojem je tudi Toma razjedalo in me je v mislih priganjal, pa dej že spacej tista pritrdišča, da še jest vidim kakšna je ta stvar. Končno mi je uspelo narediti dve pritrdišči. Z vsakim metrom spusta je bilo lepše. Spustil sem se »na dno«, ki pa to ni bilo, le vrh »ledene gore«. »Ej, prit brž, to moraš vidt.« Sem vpil. Kmalu je prišel še Tom in »Ej, stari …, JEEEEEE , JUHU, HA HA HA«. Besede, ki ne povedo veliko, toda tokrat so povedale vse in še več. Bilo je za ponoret in res sva norela, pijana od veselja in žlahtne opojnosti jame. Rokovanje, stiskanje, objemanje, še kušnu bi ga, če nebi bil dec, pa še neobrit za povrh.
Tom:
In tako stojiva na robu dvorane z pogledom na spodnjo etažo, srečna, vesela. Greva naprej? Ja, greva! Samo, kaj nebi koga obvestila o odkritju, da z nama deli prečudovito odkritje. In tako Andrej opremlja za spust v spodnji del dvorane, sam pa ven iz jame, poklicati domov, poklicati Mihata, Čokita, Borivoja, ....., o ko bi mi saj mobitel zdržal. Po nekaj minutah sem zunaj, pokličem domov, povem, da sva odkrila jamo 100-letja na dolenjskem, ženi naročim, naj pokliče Renato in poda informacijo naprej. Pokličem Mihata, ponovim vso zgodbo o jami 100-letja, pa kamero vzem, pa aparat, pa pas, pa poklič Čokita, pa Borivoja, pa, pa, pa in telefon crkne. Je pala ena kletvica. Nekaj časa premišljam, kaj zdaj, grejem telefon, ta se je pa čisto proti meni obrnil. Nč, grem v jamo, grem doživljat srečo in tako se že spuščam. Kmalu sem v delih kjer sva se z Andrejem razšla.
Andrej:
Jaz sem med tem pregledoval in občudoval gornji del dvorane in se počasi spuščal niže po jami in z Balkona opremil vertikalo proti dnu jame. Vsepovsod en sam kapnik, en lepši od drugega, najrazličnejših oblik. Prišel sem dol in spodaj našel manjši rov iz katerega je vleklo, sicer se kmalu zoža a se bo dalo z nekaj truda naprej. Nad njim pa straži Sfinga kopa v obliki glave. Po pobočju sem se spustil še niže in prišel na dno. Tu pa spet »Opa, kaj pa je to?«. Posebne kapniške oblike v obliki helektitov, kristalov, ježkov, …., pa hrošči drobnovratniki in druga »golazen«. Čakal sem Toma, ki je kmalu prišel nazaj. Sledil je ponoven ogled spodnjega dela: »Ej si vidu tole, lej pa tole, lej kaj je tam, stari to moraš videt, …«, sva en druzga opozarjala na zanimive kapniške tvorbe. Na koncu sva šla nazaj na balkon in čakala na kolege. Čez čas sta se nama pridružila Miha Rukše in Jože Avbar in ponovno sva z njima podoživela lepote in veselje, ki ga jama ponuja. Iz jame smo prišli okrog pol druge ure zjutraj.
Jamo smo v naslednjih akcijah fotodokumentirali, izmerili in zaprli, da je nepridipravi ne bi poškodovali. Opravili smo tudi predstavitev za medije in zaposlene Adrie Mobil. Za občinski praznik pa jo bomo predstavili tudi širši javnosti mirnopeške občine.
Da povzamemo, z vztrajnostjo pa tudi kančkom sreče je uspeh zagotovljen, le tako gremo novim odkritjem in uspehom naproti, pa naj bo to kjerkoli.
Na prvi akciji sodelovali:
• prvopristopnika: Andrej Gašperič in Jože Tomšič
• sodelovali: Mihael Rukše, Jože Avbar in Vida Tomšič - logistika.
Spisala: člana JKNM Jože Tomšič in Andrej Gašperič
