Bolezen modrikastega jezika je nalezljiva bolezen, ki prizadene predvsem prežvekovalce, kot so ovce, govedo, koze in prostoživeča divjad. Čeprav je najbolj značilna za toplejša podnebja, jo zaradi podnebnih sprememb vse pogosteje zaznavamo tudi v Evropi.
Slovenija se je z njo v letu 2025 ponovno soočila – najprej kot s sumom na pojav bolezni, nato s potrditvijo seva BTV-4 (11. februar 2025), julija pa je bil potrjen še izbruh z novim sevom BTV-8 (18. julij 2025).
Zakaj je bolezen pomembna?
Modrikasti jezik ne ogroža ljudi, saj ni zoonoza, predstavlja pa resno grožnjo za živinorejo. Najbolj prizadete so ovce, kjer bolezen povzroča hude klinične znake in posledično ekonomske izgube. Tudi govedo, koze ter divjad lahko virus prenašajo in tako ohranjajo njegovo prisotnost v okolju.
Učinkovita zaščita temelji predvsem na cepljenju in na zmanjševanju stika živali z mušicami, ki bolezen prenašajo.
Kdo lahko zboli?
Ovce – najbolj občutljive, pogosto kažejo izrazite znake bolezni.
Govedo – pogosto brez simptomov, a lahko deluje kot rezervoar virusa.
Koze in divjad – okužbo običajno prenašajo brez očitnih kliničnih znakov.
Kako se bolezen prenaša?
Virus se ne prenaša neposredno med živalmi. Glavni prenašalci so mušice rodu Culicoides, ki s sesanjem krvi prenašajo virus iz okužene na zdravo žival.
Dejavnost mušic je sezonsko pogojena – največja je od pozne pomladi do zgodnje jeseni. Virus pa lahko v okolju preživi tudi pozimi, bodisi v okuženih gostiteljih bodisi v nekaterih vrstah mušic.
Dejavniki, ki vplivajo na širjenje mušic:
Temperatura: optimalno med 15 °C in 30 °C; pod 10 °C ali nad 35 °C se njihova aktivnost zmanjša.
Vlaga: vlažno okolje spodbuja razvoj ličink, predvsem na mokrih tleh in ob stoječi vodi.
Veter: močan veter omejuje letenje in s tem prenos bolezni.
Znaki bolezni
Pri ovcah so najizrazitejši:
povišana telesna temperatura,
izcedek iz nosu in oči,
otekanje jezika ter rdečina okrog nosu, gobca in vek,
modrikasto obarvan jezik,
razjede v ustni votlini, povečana slinavost,
težave pri hoji, šepanje,
izguba apetita, hujšanje,
težave z dihanjem,
splavi pri brejih živalih.
Pri govedu pa bolezen poteka pogosto blažje, a lahko vključuje:
vročino,
izcedek iz nosu,
otekanje ustnic, nosu in obraza,
razjede v ustni votlini,
povečano slinjenje,
otekanje nog in sklepov, šepanje,
kašelj in težko dihanje,
upad mlečne proizvodnje.
Sklep
Čeprav bolezen modrikastega jezika ni nevarna za ljudi, je njen pomen za živinorejo zelo velik. Največjo grožnjo predstavlja ovcam, kjer lahko povzroči hude klinične znake in izgube.
Rejci morajo biti pozorni na sumljive znake in ob morebitnem pojavu takoj obvestiti veterinarja. Ključ do preprečevanja širjenja bolezni je pravočasno cepljenje in zmanjševanje stika živali z mušicami – ukrepi, ki bodo v prihodnje še pomembnejši zaradi spreminjajočih se podnebnih razmer.
Avtorica: Anja Mežan, specialistka za živinorejo
Vir: www.kmetijskizavod-nm.si
